• Domov
  Videoposnetki Slike
• O psih
  Pasme Nega Obisk veterinarja Zgodovina O psih
• Trgovina
  Igrače Povodci, oprsnice in ovratnice Hrana

O PSIH

Pasme

Tukaj je navedenih le nekaj pasem.

Ameriški pit bull terier

Kruti pasji boji in neodgovorni lastniki so pit bulla popolnoma zavrgli. Drži naslednje: Pit bulli, ki jih nismo vključevali v družbo, lahko postanejo agresivni do ljudi in živali, saj pokažejo točno tisto, za kar so jih nekoč vzgojili – za boj. V odnosu do ljudi je pasma na splošno zelo podrejena ljudem, kar je bilo za čase bojev zelo pomembno, saj so se štirinožni prijatelji morali ločiti od človeka, ne da bi ga napadli. Kot pri večini borbenih psov tudi pri pit bullu velja, da ni nevaren pes, temveč njegov lastnik. Družabni pit bulli veljajo za krotke in so zaradi svoje inteligentne in igrive narave odlični psi za športne družine in popolni spremljevalci otrok. Niso primerni za pse čuvaje, saj se preveč podredijo. Pri tej pasmi oz. različici pasme igrata družabnost in trening zelo pomembno vlogo za prijetno in sproščeno sobivanje. Če enega od teh dveh dejavnikov zanemarimo, lahko pes postane agresiven, zato to ni pes za začetnike.

Avstralski ovčar

Avstralskega ovčarja zaznamuje predvsem njegov neustavljiv temperament, zavidanja vredna vzdržljivost in izrazit zaščitniški nagon. Je pravi delovni pes, ki tudi kot družinski pes ne izgubi svojega prirojenega nagona za čredo in čuvanje. Za tega aktivnega in učenja željnega psa je delo prava strast, zato bo vse naloge opravil po svojih najboljših močeh. Je zelo inteligenten in poslušen ter uživa v vsakem novem izzivu.

Dalmatinec

Za tega privlačnega psa sta pomembni dve stvari: bližina njegove družine in veliko aktivnosti. Dalmatinci so zelo živahni družinski psi, ki so doma mirni in ljubki, vendar povsem živahni na prostem. Ti aktivni športni psi so resnični umetniki, kar se tiče trdoživosti in se veselijo, če več ur zapored tečejo ob kolesu ali delajo družbo svojemu lastniku. Poleg številnih vrst pasjih športov, so primerni tudi za plavanje, prinašanje, igranje in dolge sprehode po gozdu ali poljih, kjer lahko prosto tekajo okrog. Ta inteligentni črno-beli kup energije je pes, ki išče psihične in fizične izzive, kar pomeni, da se zelo rad uči in ima rad manjše trike.

Nemški ovčar

Zelo malo pasem je tako vsestranskih kot nemški ovčar. Sprva so ga vzredili kot pastirskega psa za zaščito in čuvanje ovac. Danes pa ga poznamo kot službenega in stražarskega psa v policiji, vojski in carini ter tudi kot reševalnega in terapevtskega psa, psa za preiskovanje plazov in psa vodnika. Je vodilna pasma delovnih psov po vsem svetu.

Zlati prinašalec seveda ni priljubljen le zaradi svoje nežne narave, ampak tudi zaradi privlačnega videza. Ta srednje velik pes ima sorazmerno telo z dobro oblikovano lobanjo in temnimi očmi pod pigmentnimi vekami, zaradi česar ima prinašalec svoj značilen nežen in prijazen izraz. Zaradi močnih mišic in kosti je ta pes zelo gibčen ter aktiven. Zlati prinašalec je velja za srednje veliko pasmo. Pri samcih je višina ramen od 56 do 61 cm, pri samicah pa je nekoliko manjša in znaša od 51 56 cm. Glede na spol in velikost tehta od 30 do 40 kg. Srednje dolga dlaka je lahko gladka ali valovita, nikoli pa ni kodrasta. Dlaka se tesno prilega hrbtu, na zadnji strani sprednjih nog, spodnji strani repa, na prsnem košu in trebuhu pa je ohlapna. Zaradi svoje goste poddlake ga ne motijo zelo vlažne in hladne vremenske razmere. Barva njegove dlake sega vse od svetle zlate barve do mehke lunino rumene barve, ki jo občasno na prsih krasijo tudi bele dlake.

Jazbečar

Jazbečarje zelo hitro prepoznamo po njihovi tipični telesni zgradbi: kratke noge prenašajo mišičasto podolgovato telo. Pokončna glava z visečimi uhlji spada prav tako k standardu jazbečarja. Karakteristično za jazbečarja je njegovo razmerje telesa z dolgim hrbtom, kar mu je tudi prineslo šaljivo ime „klobasast pes“. Kljub nizkim nogam se predstavniki te pasme praviloma gibljejo zelo živahno in hitro. Kompaktni psi so razdeljeni v tri velikosti, pri čemer največji med jazbečarji lahko tehta tudi do 9 kg. Nekoliko manjši je „pritlikavi jazbečar“ s 30 do 35 cm obsega prsnega koša in teže 6­–7 kg. Najmanjši predstavnik pasme je „zajčji jazbečar“ z do 30 cm obsega prsnega koša in največ 3 kg telesne teže.

Sibirski husky

Tudi nepoznavalci psov bodo sibirskega huskyja prepoznali na prvi pogled, saj ima značilno postavo vlečnega psa z nordijskim videzom. Kožuh ga varuje pred mrazom in je sestavljen iz dveh slojev: fina poddlaka je ponavadi bela ali belkaste barve in se enkrat ali dvakrat letno popolnoma obnovi. Med gibanjem se v poddlaki ustvarja trenje in s tem toplota, ki pa jo zadržuje zunanji sloj kožuha. Srednje dolga zunanja dlaka je lahko različnih barv, od bele in vse do rdeče ali črne. Večina sibirskih huskyjev ima na hrbtu vzorec, ki ga na trebuhu in prsih prekriva bela dlaka, na obrazu pa nosijo t. i. masko. Dlakava ušesa so srednje velikosti, stojijo tesno skupaj in so visoko na glavi. Poleg tipično modrih oči imajo nekateri huskyji jantarno obarvane oči ali pa oči, ki so različnih barv (odd eyed). Zaokroženemu repu strokovnjaki pravijo srpast rep. Res je skorajda brez poddlake in služi posebnemu namenu, še posebej, ko se bliža snežna nevihta. Pes se v takem primeru zvije v klobčič in svoj nos zatakne pod rep, ki mu služi kot zračni filter, v katerem se zrak nekoliko segreje. Tudi njegove šape so prilagojene sibirskemu mrazu. Sibirski husky je sorazmerno manjši od psov podobnih velikosti, kar pomeni, da izgublja manj toplote od ostalih psov. Včasih sibirskega huskyje zamenjujemo z zdaj že manj znanim aljaškim malamutom, ki je prav tako vlečni pes in glede na kožuh ter obliko telesa zelo podoben huskyju. Toda aljaški malamuti so večji in tehtajo tudi do 43 kg, medtem ko sibirskih huskyji tehtajo od 15 do največ 28 kg in so veliki od 50 do 60 cm.

Za več pasem klikni tukaj

Nega

Z nakupom psa prevzamemo tudi odgovornost, da bo vedno čist, urejen in lepo negovan. Tako prijetno kot se počutimo sami po dišeči kopeli, se počuti tudi pes kadar je v čistem kožuhu. Redno kopanje, česanje in krtačenje je za psa, ki je tega vajen, trenutek ko se popolnoma sprosti. Na česanje in krtačenje ga navajamo že kot mladička. Skrb za dlako je tudi pomemben del zdravstvene preventive, saj med česanjem lahko odkrijemo bolhe, klope ali poškodbe.

Glavnik in krtača sta dva osnovna pripomočka za friziranje večine psov. Seveda morate izbrati takšna, ki bosta ustrezala vrsti dlake. Že pri vzreditelju se pozanimajte, kaj boste potrebovali pri česanju. Naj vam pokaže kakšen tip glavnika in krtače boste potrebovali za vašega psa.

Česanje je nujno potrebno. Potrebujete redek kovinski glavnik, krtačo iz naravnega materiala in krtačo za izčesevanje podlanke. Najprej mu počešite dlako naprej, čez glavo in pleča, šele nato nazaj. Po bedrih pokrtačite dlako v smeri, v kateri leži dlaka. Prečešite gosto podlanko, zlasti med menjavo dlake. Psa skopajte dvakrat na leto, spomladi in jeseni

Če dlako teh psov zanemarimo, postane kmalu zelo neurejena in zavozlana. Treba jo je pogosto krtačiti in dokaj pogosto je pse treba skopati. Potrebujete srednje dolg jekleni glavnik, česanje zaključite z nežnim krtačenjem s krtačo iz naravnih vlaken.

Tem psom dlaka ne izpada, vendar jih nenehno raste, zato jo je treba vsakih šest do osem tednov postriči in skopati. Večina lastnikov omenjenih pasem to delo prepušča profesionalnim pasjim frizerjem. Vsakodnevno friziranje zahteva le srednje kovinsko krtačo, s katero bomo preprečili, da bi se dlaka vozlala. Na koncu dlako skrtačite še z nekoliko gostejšim glavnikom.

To skupino psov je najlažje negovati. Za nekoliko daljšo dlako potrebujete glavnik in krtačo, za kratko dlako pa bo dovolj rokavica za pse. To je poseben pripomoček, v katerega vtaknete roko in potem gladite psa. Od umazanije je odvisno, kako pogosto boste te pse kopali. Psov teh pasem ne kopajte prepogosto, ker jim boste sicer sprali naravna olja, ki jih izloča koža za zaščito.

Pse je treba redno česati s srednje gostim glavnikom in gostejšo krtačo. Vrhnjo dlako jim je treba vsake 2-3 mesece pristriči ali populiti, da odstranite odmrlo dlako in ohranite značilen videz. Po striženju jih je treba tudi skopati.

Vsako pasmo je treba negovati ne glede na vrsto dlake. Nekatere pasme imajo zelo malo dlake, npr kitajski goli pes, mehiški goli pes. Čeprav imajo zelo malo dlake, jo je treba česati in skrtačiti. V vročih poletnih dneh mora koža biti zavarovana s kramo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem, Pasme kot puli ali komondor imajo gosto vrvasto dlako, ki jo je treba med rastjo oljiti in zvijati, da ostane vrvasta

Kako pogosto bi morali psa kopati je odvisno od dolžine in kakovosti njegovega kožuha, predvsem pa od tega, kje živi. Pse, ki živijo v stanovanjih, bi bilo potrebno skopati vsak mesec. Vedno uporabite kakovosten šampon in balzam, s katerim boste kožuh negovali in mu vrnili naravno mastnost, ki jo dlaka zaradi kopanja izgubi. Pred kopanjem morate psu izčesati vozle in ostalo nesnago, ki se je ujela v kožuh.

Pred kopanjem v kadi pogrnite podlogo proti drsenju, najbolje se bo obnesla gumijasta, ki jo dobite v vsaki trgovini za kopalniško opremo. Na koncu psa vedno temeljito izperite s čisto vodo. Po končanem kopanju ga temeljito obrišite z brisačo. V hladnejših dneh, ga ne spustite na prosto, dokler ni popolnoma suh, predvsem ušesa, saj ostanki vode v ušesih lahko hitro povzročijo neprijetno vnetje.

Krajšanje krempljev je postopek na katerega veliko lastnikov psov popolnoma pozabi, da je del osnovne nege psa, nekaterim lastnikom pa se krajšanju krempljev izogiba in to raje prepustijo frizerju ali veterinarju. Predolgi kremplji psa ovirajo pri hoji in celo povzročijo, da se giba okorno. Kremplji morajo biti tako kratki, da so kak milimeter od tal, če pes stoji. Če se boste krajšanja krempljev lotili sami, bodite previdni pri delu. Vsak krempelj ima znotraj majhen mešiček, ki je zelo dobro prekrvavljen in če boste zarezali pregloboko, bo tekla kri, pes pa bo cvilil. Potrebujete ščipalnik, ki je narejen kot giljotina in krempelj odseka, ne pa kleščam podobnega ščipalnika, ki krempelj zdrobi. Najbolje je, da vam to najprej pokaže strokovnjak, če pa dvomite v svoje sposobnosti, to delo prepustite profesionalcu. Psom, ki je omogočeno dovolj gibanja na prostem, krempljev praviloma ni treba krajšati, saj se le-ti sproti obrabljajo.

Obisk veterinarja

Kdaj je najbolj primerno, da s svojim kužkom opravimo prvi obisk pri veterinarju? Priporočljivo je, da pasjega mladiča že po nekaj dneh bivanja v novem stanovanju seznanimo z veterinarjem. Ta lahko namreč hitro prepozna možne okužbe ali odkrije zajedavce in vam svetuje glede naslednjih korakov.

Prvi obisk pri veterinarju je vznemirljiv dogodek in vpliva na to, kako rad bo vaš ljubljenček v prihodnosti stopil v veterinarsko ordinacijo. Dogovorite se za termin, da vam ne bo treba predolgo čakati. Na obisk k veterinarju vzemite priboljške, da lahko svojega psa nagradite. Na ta način bo pes veterinarja vedno povezoval z nečim pozitivnim.

Vaš mali kuža je najverjetneje pri veterinarju bil že z rejcem, kjer so ga prvič razglistili in cepili. Vsak mladič lahko namreč dobi notranje zajedavce od svoje mame. Pasji mladič na ta način že od začetka razvije protitelesa. Praviloma bo rejec dal mladiča razglistiti, ko bo ta star dva tedna ali več. Postopek odpravljanja glist bo ponovil vsakih 14 dni, vse do 12. tedna življenja. Ker gliste slabijo imunski sistem psa in dajejo prosto pot možnim okužbam, naj bi psa razgliščevali na vsake tri mesece ali pol leta.

Za obisk pri veterinarju se seveda odločimo tudi zaradi cepljenja. Tako kot ljudje mora biti tudi pes cepljen proti pogosto pojavljajočim in smrtno nevarnim boleznim. Do približno 6. tedna starosti je mladič zaščiten še z materinim mlekom. Ta zaščita potem postopoma oslabi. Prvo cepljenje naj bi se opravilo, ko je pes star deset tednov, pri čemer opravimo prvo cepljenje proti steklini. Druga cepljenja nato ponovimo v razmaku štirih tednov, vključevati pa morajo naslednja cepiva, ki so obvezna za vse pse:

- Steklina (zakonsko predpisano)

- Parvoviroza (bolezen mačk, ki je prenosljiva na pse)

- Leptospirota (bakterijska bolezen psov)

- Kuga

- Hepatitis (nalezljivo vnetje jeter)

Drugo cepljenje proti parvovirozi, leptospirozi, kugi in hepatitisu sledi čez štiri tedne. Zaščita pri prvih treh primerih velja eno leto, proti kugi in hepatitisu je potrebno ponovno cepljenje po dveh letih. Kadar je vaš pes veliko v stiku z drugimi psi, vam priporočamo cepljenje proti kašlju psov (vrsta oslovskega kašlja). Cepivo je na voljo tudi v kombiniranem cepivu. Za več informacij se obrnite na veterinarja.

Zgodovina

Z nami so že tisočletja. Psi so že dolgo naš sopotnik in naslov "najboljši prijatelj" ne bi mogel biti bolj primeren. V preteklosti so tako predzgodovinska plemena kot velike starodavne civilizacije uporabljale pse za različne izjemno pomembne funkcije. Od takrat so nam psi vse bližje in vse bolj prisotni. Spodaj si podrobneje preberite zgodovino, ki so jo psi ves čas pisali z nami.

Do danes v zgodovini še ni natančno znano, kdaj so se psi pojavili. Kot je že razloženo v drugih člankih, je pes vrsta, ki je nastala iz sivega volka po daljšem stiku s človekom. Verjetno so po zaslugi njihovega življenja v krdelu nekateri bolj krotki volkovi sprejeli približevanje človeku in v zameno prejeli dele hrane. Sčasoma je to volkom prineslo prednost, saj so jedli bolje in imeli zatočišče. S parjenjem z drugimi posamezniki s podobnimi lastnostmi pa so ustvarjali vedno več ukrotenih volkov, ki so jih vabili v družbo človeka. Ni znano, kako dolgo je takšno sobivanje trajalo, vemo pa, da je bil ta postopek tisto, kar je psa ustvarilo.

Genska študija, objavljena v znanstveni reviji Cell Research, je zaključila, da so psi (že drugačni od volkov) nastali v jugovzhodni Aziji, pred približno 33.000 leti. Od tega trenutka so se začeli širiti po vsem svetu. Po navedbah avtorjev se je v tem času zgodila genetska diferenciacija volkov in psov. Menijo, da so psi nato brez pomoči človeka migrirali proti območju Bližnjega vzhoda in kasneje v Evropo. Morda zato druge raziskave pravijo, da psi izvirajo iz teh regij, pred približno 10–20 000 leti. Sledile so migracije človeka, in pes je šel z njim, saj je bila takrat žival za človeka izjemno koristna. Tako so najverjetneje psi prek Rusije in Aljaske ter z migracijo preko Behringovega preliva dosegli Ameriko.

Vendar pa je z razvojem kmetijstva in živinoreje pred približno 10.000 leti pes začel igrati še pomembnejšo vlogo. Postel je odgovoren za preprečevanje plenilcev, zatiranje škodljivcev in odganjanje plenilcev.

Od trenutka, ko je človek začel obvladovati kmetijstvo in živinorejo, in ni več živel v majhnih nomadskih plemenih, se je z razmnoževanjem psov z lastnostmi, ki so bile takrat potrebne, verjetno začel razvoj pasem psov. Vendar je bila ta selekcija še stoletja ohlapna, brez nadzora ali togih meril.

Prve pasme se imenujejo primitivni psi, in nosijo značilne lastnosti volkov. Te med drugim predstavljajo trikotna glava, pokončna ušesa, nagnjenost k laježu. Med temi dirkami lahko med drugim omenimo Karolinškega psa, Faraonsega psa, Dinga, Basenji-ja. Ti psi so bili izbrani brez jasnih meril in včasih celo naravno, zato se ne štejejo za popolnoma ukrtljene pse.

Vendar se je večina pasem, ki jih poznamo danes, razvila v zadnjih 500 letih. Najdite v nadaljevanju nekaj informacij o današnjih najpogostejših pasmah:

Zlati prinašalec: ustvarjen kot izjemen prinašalec, od tod tudi ime, lovec za terenske misije. Zaradi svoje lepote in naklonjenosti so sčasoma po vsem svetu postali najljubši družni psi. Poreklo: Združeno kraljestvo

Labradorec: pasma, ustvarjena skoraj izključno na območju rek in morij, ki se uporablja za pomoč ribičem pri vlečenju mrež in pri ribolovu. Labradorec je pes, ki ima nepremočljivo dlako in premore veliko ljubezni do vode. Izvira iz Kanade, pozneje pa so ga prenesli v Anglijo (19. stoletje).

Mops: pes, ki je bil v celoti razvit za družbo, in je bil zelo priljubljen med evropskim plemstvom. Njen izvor izvira iz Kitajske, njegovi predniki so bili v Evropo prinešeni v 16. stoletju.

Pudelj: še ena pasma, ki je bila zasnovana samo za družbo, je na francoskem dvoru zelo uspela. Razvite so bile pasme različnih velikosti, od 3 kg do 35 kg teže. Poreklo: Francija.

Yorkshire: morda se ne zdi tako, toda ta prijazna pasma je bila zasnovana za neusmiljen lov. Njegova uporabnost je bila zatiranje škodljivcev, kot so podgane in miši. Človek je s časom izbral manjše Yorkshire-je, in jih spremenil v psa spremljevalca. Poreklo: Združeno kraljestvo.

Poleg tega, da je bil pes za prazgodovinskega človeka veliko bogastvo, je bil pomemben tudi za kasnejše civilizacije. Izpostavimo lahko starodavni Egipt, kjer so bili psi zelo cenjeni, in kjer so nastale prve pasme. Egipčani so verjeli, da psi in šakali poznajo skrivnosti sveta po smrti. Velikokrat so jih mumificirali in pokopavali skupaj s svojimi lastniki. Poleg tega, da so pomagali pri lovu in straži, so psi v Egiptu veljali za zveste in inteligentne spremljevalce faraonov.

V rimskem in grškem cesarstvu so bili psi zelo prisotni. Močnejše in nustrašne živali so bile skrbno izbrane za uporabo v vojni. V ruševinah Pompejev so (v Rimskem cesarstvu) arheologi našli napis, ki piše "Cave Canen", kar pomeni "Pazite, pes". Nekaj podobnega vidimo na hišah tudi danes, tako vemo, da so psi takrat že živeli v/ob domovih.

V sodobnih družbah imajo psi veliko več funkcij kot v preteklosti, nekateri so celo plemeniti. Poleg tega, da je bil navajen na lov in služil kot čredni pastir, je človek spoznal tudi številne neverjetne vrline, ki jih imajo psi, in ki so nam v življenju v veliko pomoč. Na prvi pogled lahko omenimo pse vodnike za slepe, izjemno predane in skrbne živali, ki popolnoma spremenijo življenje slepe ali slabovidne osebe. Imamo tudi pse, ki sodelujejo z gasilci, ki pomagajo pri iskanju in reševanju žrtev v naravnih tragedijah. Policija ima pse, ki v pristaniščih in na letališčih iščejo kriminalce in prepoznavajo različne prepovedane snovi. Obstajajo tudi psi terapevti, ki delajo v domovih za ostarele, v sirotišnicah in bolnišnicah, da bi ljudem v težkih razmerah prinesli veselje, prijateljstvo in spodbudo.

Še posebej velja omeniti izjemno pomembno vlogo prijateljstva in dobrega počutja, ki ju prinašajo psi. Avstralska raziskava s 5.741 udeleženci je pokazala, da lastniki hišnih ljubljenčkov (med njimi tudi psov) kažejo nižjo raven krvnega tlaka. V raziskavi z ljudmi, starejšimi od 60 let, so pri osebah, ki imajo hišne živali, v primerjavi s tistimi, ki le-teh nimajo, opazili nižje ravni trigliceridov. Te študije vedno omenjajo vlogo hišnih ljubljenčkov pri lajšanju napetosti, zmanjšanju stresa in pri izboljšanju splošne kakovosti življenja. Imeti psa pomeni vedno imeti ob sebi prijatelja!

O psih

Domači pès (znanstveno ime Canis lupus familiaris) je štirinožni sesalec iz družine psov, podvrsta volka, ki so jo udomačili pred skoraj 15.000 leti in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih ter sedanjih kultur, kot delovne živali, čuvaji, lovski pomočniki ali samo hišni ljubljenčki. Po novejših grobih ocenah šteje celotna svetovna populacija med 700 milijoni in milijardo psov, s čimer so najštevilčnejši plenilci na Zemlji. Za dejavnosti vzrejanja, vzgoje in neformalnega preučevanja psov se uporablja skupni izraz kinologija, znanstveno pa pse proučujejo zoologi.